Mučenje ter druge oblike okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja predstavljajo resno kršitev človekovih pravic, zato jih prepoveduje vrsta  domačih in mednarodnih pravnih virov, kot so Ustava RS (18. člen), Splošna deklaracija o človekovih pravicah (5. člen), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (7. člen). Podrobneje se z vsebino in prepovedjo mučenja ukvarja Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (povezava na uradno spletno stran), ki je bila sprejeta 1984, v Sloveniji pa je pričela veljati 15. 04. 1993.

Konvencija med drugim:

• zavezuje državo pogodbenico, da sprejme učinkovite zakonodajne, upravne,   sodne in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na celotnem ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo,  
• prepoveduje državi pogodbenici, da bi izročila osebo drugi državi v primeru utemeljenega suma, da bi bila lahko podvržena mučenju,
• nalaga državi pogodbenici, da mora zagotoviti, da je prepoved mučenja vključena v izobraževanje in usposabljanje civilnega in vojaškega osebja, zdravstvenega osebja, javnih uslužbencev in  drugega osebja, ki bi lahko sodelovalo pri nadzorovanju, zasliševanju in obravnavanju oseb, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi pridržanja, pripora ali izvrševanja zaporne kazni (10. člen),
• nalaga državi, da mora osebi, ki je bila mučena, omogočiti pritožbo in zagotoviti, da bo njen primer takoj in nepristransko obravnavan (12. in 13. člen).

Leta 2002 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Opcijski protokol h konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (v nadaljevanju Opcijski protokol), katerega namen je vzpostaviti sistem rednih obiskov neodvisnih mednarodnih in državnih organov na krajih, kjer je ljudem odvzeta prostost, da bi preprečili mučenje in druge oblike okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja.

Protokol uvaja 2 obliki nadzora pripornih/zapornih mest:

1. na mednarodni ravni: ustanovi se  pododbor za preprečevanje mučenja (kot podtelo obstoječega Odbora proti mučenju), ki  ga sestavlja 10 neodvisnih strokovnjakov in katerega naloge so obiskovanje držav pogodbenic, nadzorovanje pripornih prostorov ter dajanje priporočil državam pogodbenicam glede varstva oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja;
2. na nacionalni ravni: v enem letu po ratifikaciji oz. pristopu država pogodbenica ustanoviti, določi ali vzdržuje enega ali več organov za obiskovanje zaradi preprečevanja mučenja in drugega okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, t.i. državni preventivni mehanizem  

Slovenija je Opcijski protokol ratificirala 29. septembra 2006, s 1.1. 2007 pa je stopil v veljavo Zakon o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (MOPPM; (Uradni list RS-MP, št. 20-117/2006).

Pristojnosti in naloge državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu izvršuje Varuh človekovih pravic, v dogovoru z njim pa tudi nevladne organizacije, registrirane v RS ter organizacije, ki so pridobile status humanitarne organizacije v RS (4. člen MOPPM).

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC je bil na javnem razpisu, ki ga je razpisal Varuh, izbran kot nevladna organizacija, ki bo skupaj z Varuhom izvajala naloge državnega preventivnega mehanizma.

Nevladna organizacija, ki bo prav tako izvajala naloge državnega preventivnega mehanizma v dogovoru z Varuhom človekovih pravic je Mirovni inštitut.

Katere so pristojnosti državnega preventivnega mehanizma?

• na krajih odvzema prostosti redno preverjati ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, da bi okrepili njihovo varstvo pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja
• dati priporočila ustreznim organom, da bi izboljšali razmere in ravnaje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, in preprečili mučenje in druge oblike okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja

Kateri so kraji odvzema prostosti?

Vsi kraji, kjer so ali bi lahko bile osebe ki jim je bila odvzeta prostost na podlagi odredbe javne oblasti ali na njihovo pobudo ali z njihovo izrecno ali tiho privolitvijo.

Odvzem prostosti po Opcijskem protokolu pomeni vsako obliko pridržanja ali zapora ali namestitve osebe v javni ali zasebni zavod, ki ga ta oseba po odredbi sodne, upravne ali katere druge oblasti ne sme zapustiti po svoji volji.

V praksi se bodo kot kraji odvzema prostosti obiskale policijske postaje, preiskovalni zapori, zapori za že obsojene osebe, psihiatrične bolnišnice, prevzgojni domovi za mladoletnike, domovih za ostarele (dementni oddelki), Centru za tujce, oddelku za omejitev gibanja v Azilnem domu in drugi.